Svetost šolskega prostora

Ko so dijaki, starši ali naključni obiskovalci prestopili prag Škofijske klasične gimnazije, so navadno izražali navdušenje nad veličastnostjo zgradbe, nad dolgimi, belimi hodniki in nad velikostjo  prostorov. »V hiši je čutiti mir in zbranost«, so poudarjali obiskovalci in gostje. Dijaki, ki so po maturi zapuščali šolo, so med svojimi vtisi in spomini pogosto navajali stavbo in njene prostore kot elemente, ki so najbolj vplivali na njihovo počutje. Velika in monumentalna zgradba ima v sebi nekaj, kar vzbuja spoštovanje in celo malo strahu.

Zgradba Zavoda sv. Stanislava je bila zgrajena na začetku 20. stoletja, ko so še veljala pravila in merila nekdanje avstro-ogrske monarhije za gradnjo šol. V teh pravilih sta bili poudarjeni monumentalnst zgradbe in njena odmaknjenost od ceste, s katero naj jo povezuje drevored. Vhodna vrata naj bodo velika in naj vodijo v prostorno avlo, od koder pridemo po širokem stopnišču v zgornja nadstropja. Šola sodi v tisto skupino zgradb, v kateri je čutiti svetost prostora in tal, po katerih hodimo. Pisateljica Berta Golob je nekje zapisala, da je ob vstopu v šolske prostore Zavoda sv. Stanislava začutila, kako bi morala poklekniti, ker so se ji tla zdela sveta.

Hodnik Osnovne šole Alojzija Šuštarja v isti zgradbi zgodaj popoldne. Mimo prikoraka kolona osnovnošolcev. Otroci poskakujejo, kričijo in se glasno smejijo. Za njimi hiti gospa učiteljica in si zaman prizadeva, da bi jih umirila. Hodnik je poln staršev, ki brskajo po obešalnikih in prepričujejo svoje sinove in hčere o bogve čem. Hodnik je podoben tržnici brez reda in pravil. Vmes se prerine še kakšna skupina gimnazijcev.

Le kam se je izgubil oni naravni, a hkrati visoko omikani občutek strahospoštovanja, ki bi ga morali imeti ljudje, ko vstopijo v šolo?

Osnovni šoli, ki je stisnjena predvsem ob enem samem dolgem hodniku, manjka njen lastni vmesni prostor, kjer bi se končala pot staršev in drugih dnevnih gostov, zato le-ti dnevno prihajajo neposredno do razredov in drugih delovnih prostorov. S tem onemogočajo mirno in zbrano pripravo na pouk, kakor tudi primeren zaključek dnevnih dejavnosti.

V neposredni bližini pa se že vidi vrvež velikega gradbišča bodoče nove osnovne šole. Prav tako velika so pričakovanja učiteljev in učencev, kako bo vse drugače, ko bo šola končana. Nehote se ob tem zastavlja vprašanje, ali bo tudi nova zgradba zmogla potrebno numinoznost, da bi obiskovalcem, staršem in učencem vzbujala spoštovanje do institucije, jim vlivala upanje za prihodnost njihovih otrok in zaupanje v predano delo učiteljev. Tudi če bo nova šola vse to premogla, bo še vedno veliko odvisno od učiteljev. Kakšen bo šolski red? Kako bodo razporejeni razredi, kje bodo potekale glavne poti za učence in učitelje, kakšna bo dostopnost oziroma nedostopnost posameznih prostorov za obiskovalce oziroma starše? Nič ne sme zmotiti delovne zbranosti učiteljev in učencev.

Od vhodnih vrat naprej se povečuje svetost šolskih prostorov. Po hodnikih se govori lahko samo šepetaje, v razred smejo samo učenci in učitelji. Središče dogajanja je razred in v njem kateder. Ali nas prostor okoli katedra ne spominja na prezbiterij v svetiščih, in ali ni učiteljeva miza s tablo v ozadju kot oltar? Ali ne stopamo pred kateder ob posebnih prilikah, ko moramo dokazati svoje znanje in modrost? Ali ni to nekaj izrednega, kar je vredno posebne pozornosti in posebnega spoštovanja? Koliko pričakovanj, koliko strahu in koliko upanja prestajajo v tem delu razreda učenci in nemalokrat tudi učitelji.

Šole, bolnišnice, koncertne dvorane, galerije in muzeji so inštitucije, v katere ne moremo vstopiti kot v trgovino ali restavracijo. Vanje vstopimo takrat, ko smo na to posebej pripravljeni. Spominjam se obiska osnovne šole na obrobju Lisbone, ki so jo obiskovali otroci Romov in priseljencev iz Afrike. Mnogi otroci niso znali niti jezika, v katerem poteka pouk. Starši se večinoma preživljajo s trgovanjem dobrin, ki jih naberejo na odpadih in smetiščih. Izobrazbena in kulturna raven teh ljudi je na najnižji ravni. Presenetljivo pa je, kako čisti in urejeni prihajajo njihovi otroci v šolo. Mnogi med njimi, zlasti deklice, v snežno belih bluzah in brezhibno urejenih pričeskah.

Sodobna evropska kultura postaja kultura poenotenja. Obnašati in oblačiti se poskušamo kolikor mogoče vsakdanje, ne glede na to, kje smo in s kom smo. Razprave o politiki, šolstvu, zdravstvu in o religiji se vse odvijajo na isti ravni. Le redko se ob kakšnem vprašanju ustavimo in rečemo: 'O tem ne morem razpravljati, nisem dovolj poučen'. Vrednost posameznih mnenj je sorazmerna s pristojnostjo in strokovnostjo, ki ju nekdo ima. Nikjer ni to tako jasno, kot v ordinaciji ali operacijski dvorani v razmerju med pacientom in zdravnikom in nikjer ni to tako zabrisano kot v šoli v razmerju med starši in učitelji, a dimenzija odgovornosti zdravnika in učitelja je podobna.

Ko v šolski zgradbi, na hodnikih, v razredih in v vseh drugih kotičkih šole ustvarimo potreben red, mir in tišino, vzpostavimo pogoje za zaupanje in medsebojno spoštovanje, ki so neobhodno potrebni za nemoten pouk. Če smo v šoli z vsem srcem, če imamo radi otroke in smo tam zaradi njih, je med nami Sv. Duh, ki blagoslavlja naše delo. Zato vsak dan prihajamo in ostajamo v šoli z vznemirljivim strahospoštovanjem in velikim upanjem, da bo naše delo obrodilo velike in neminljive sadove.

Jože Mlakar, nekdanji ravnatelj ŠKG in profesor naravoslovja na OŠ AŠ